018_BREZ USMILJENJA

 


BREZ USMILJENJA




Vojščak stopi na sodruga bojevnika, ko ta pade v boju, odrine se od kupa trupel, da bi dosegel svoj cilj - brez usmiljenja! Brez trohice spoštovanja do padlih sodrugov.

Tako smo se zmenili, preden smo šli v boj. 

Zato stopim na glavo vašega najvišjega in najbolj čaščenega. Čez ramo mi gleda prav on, ko to počnem, (kdorkoli že je!) in mi zapoveduje, kriči mi in me spodbuja:

Ne razmišljaj, dragi moj! Dalje, dalje, naprej in hitreje opravljaj svoje delo, ne obotavljaj se, naj ti roka ne zadrhti, naj ti srce ne zdvomi in oko ne zgreši....

Borim se proti vsem, ni prijatelja, srce mi je edini sodrug in vojskovodja - jaz sam sem SRCE! Sam sebi poveljnik, poglavar in gospodar...

Proti vsem! Proti soborcem se borim še najbolj besno, ker srce tako veleva. Iščem napako, tisto, ki jih je stala glave; razdiram, odpiram, koljem!

Še huje: listam njihove knjige in pljuvam vanje. Žalim jih, jih zmerjam ko jih ubijam. Iščem iskro, še tam in takrat, ko mi v boju za skupni cilj tovariši umirajo na rokah.

Mrtve pretepam, njihova trupla brcam, tudi ko so brez življenja, a se hočem prepričati, če mi morda le niso česa pozabili povedati, mi pokazati, mi dati zadnje napotke. Če se morda vrnejo, ali si premislijo in ostanejo še nekaj časa, do naslednjega poraza, pa še enega in še enega...

Nadlegujem njihov zasluženi počitek, izzivam jih, nadlegujem z vprašanji: ali vam še ni bilo vsega dovolj?!
Ne sprašujem čemu vse to, ne kam to pelje. Srce tako hoče in moje srce ne pozna milosti.
Dokler ne izve

1992

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

016_KUČANOVI POSLANCI V EU

08_LGBTIQ KOT ZDRUŽENE DRŽAVE EVROPE

012_NIČVREDEN DENAR